Sem Sara. Po osnovni izobrazbi (in duši) sem socialna pedagoginja. Študij socialne pedagogike sem zaključila na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Študij mi je dal predvsem širino – zanimanje za človeka v njegovem okolju, za odnose, okoliščine in vse tisto, kar vpliva na to, kako živimo, razmišljamo in delujemo.

Z otroki in mladostniki sem se srečevala v različnih okoljih in vlogah – od psihosocialnega dela na letovanjih in v mladinskih centrih, vodenja skupin in delavnic za učence, starše in strokovne delavce do neposrednega pedagoškega in svetovalnega dela v šoli. V preteklosti sem bila zaposlena kot učiteljica podaljšanega bivanja na Centru Janeza Levca ter kot svetovalna delavka in izvajalka dodatne strokovne pomoči na osnovni šoli.

Delo z otroki in mladostniki mi je še vedno zelo blizu. Hkrati pa me zanimajo tudi zgodbe odraslih – njihovi odnosi, načini spoprijemanja, kaj je ostalo neopaženo, občutek lastne vrednosti, ponavljajoči se vzorci in vprašanja, ki jih človek pogosto začne zares postavljati šele takrat, ko stari načini ne delujejo več.

Trenutno sem specializantka integrativne psihoterapije pod supervizijo na Inštitutu za integrativno psihoterapijo in svetovanje (IPSA). Zaposlena sem kot izvajalka dodatne strokovne pomoči na osnovni šoli. To, da še vedno ostajam del šolskega sistema, mi je pomembno. Ne želim izgubiti stika z vsakdanjim svetom otrok in mladostnikov, z njihovimi odnosi, šolo in okoljem, v katerem odraščajo.

Predana sem strokovnemu razvoju in sem po naravi večna raziskovalka novega znanja. Rada povezujem različna področja in iščem načine, kako strokovna spoznanja prenesti v nekaj razumljivega in uporabnega. Zato sem se skozi leta dodatno izobraževala na področjih razvoja otrokovih možganov, kreativnih pristopov, travme in somatskega pristopa, mediacije ter različnih oblik podpore otrokom in mladostnikom.

Izven dela sem mama in žena, navdušena bralka strokovne literature, zbirateljica otroških slikanic in stvari, ki v domačih prostorih ustvarjajo kreativni nered. Sem ljubiteljica vsega španskega in človek, ki verjame, da je kljub vsem znanjem, metodam in tehnikam na koncu še vedno najpomembnejši človeški stik – to, da se ob nekom lahko počutimo videni, slišani in sprejeti – tudi takrat, ko sami sebe še ne razumemo najbolje.