Pri delu z otroki in mladostniki izhajam iz tega, da je igra otrokov naravni način izražanja, raziskovanja in
predelovanja izkušenj. Otroku sledim in mu dopuščam, da sam pokaže, kaj mu je pomembno.
Ne pričakujem, da bo vse, kar doživlja, znal ubesediti – včasih se njegovo doživljanje lažje
pokaže skozi igro, peskovnik, risbo, plišasto igračo, gibanje ali drug kreativen medij.

Pri delu sledim principom igralne terapije, natančneje pristopu Violet Oaklander, vključujem
pa tudi elemente dela s telesom in somatskega doživljanja. Pri tem mi je pomembno, da
otroka ne določajo zgolj vedenja ali težave, ki jih opazimo navzven. Zanima me celotno
njegovo doživljanje – kaj se dogaja pod površjem, kaj ga obremenjuje, kaj potrebuje, kaj ga zanima, kaj mu daje občutek varnosti in kaj ga vleče naprej.

Pomemben del mojega dela je tudi psihoedukacija. Otrokovo razumevanje možganov, telesa,
čustev in lastnih odzivov prilagodim njegovi starosti in načinu razumevanja. Ko lahko svoje
doživljanje bolje prepozna in razume, lahko skupaj raziskujemo tudi nove načine odzivanja.

Ne želim otroka prilagoditi temu, kar pričakuje okolje. Želim ga bolje razumeti – in mu
pomagati, da bolje razumel sebe.